Evolucija varnostnih čevljev
V zgodnjem 20. stoletju, ko je industrijska varnostna oprema prvič postala problem, je zaščita stopal začela vzbujati pozornost. V preteklosti so bili stroški nadomeščanja poškodovancev precej nižji od stroškov izvajanja varnostnih ukrepov na delovnem mestu.
Prvi zaščitni čevelj, imenovan Sabots, je bil čevelj, izrezljan iz enega samega kosa lesa, ki so ga tradicionalno nosili kmetje v Franciji in Bretanji. Saboti so namenjeni zaščiti delavcev pred padajočimi predmeti, ostrimi predmeti na poljih ter teptanjem s konji in govedom. Med industrijsko revolucijo so delavci metali cokle v tovarniške stroje, da bi ustavili proizvodnjo, kar je rodilo izraz "sabotaža".
Rojstvo varnostnih čevljev
V 20. stoletju so z uveljavitvijo odškodninskih zakonov stroški odgovornosti prisilili velika podjetja, da so se začela osredotočati na uvajanje opreme, ki je izboljšala varnostne ukrepe na delovnem mestu. V 30. letih 20. stoletja se je začela obsežna proizvodnja škornjev z jeklenimi konicami, z jeklenimi konicami pa so začeli ojačati tudi nemške častniške škornje.
Leta 1970 je kongres sprejel zakon o varnosti in zdravju pri delu, ki je uvedel nove varnostne standarde na delovnem mestu. Ti standardi vključujejo uporabo zaščitnih čevljev na delovnih mestih, kjer obstaja nevarnost poškodb stopala. Od takrat so zaščitni čevlji postali obvezna zahteva v številnih panogah. Varnostni škornji so se razvili tako, da odražajo stalni trend v modi, in danes proizvajalci poleg jekla uporabljajo različne kompozitne materiale za večjo zaščito in udobje.
Pomemben preboj pri varnostnih čevljih je bila uvedba jeklenih konic, ki so postale pomemben del osebne zaščitne opreme na delovnem mestu. Jeklena konica pokriva sprednji del čevlja in ščiti stopalo pred resnimi poškodbami stopala, kar močno zmanjša možnost poškodb stopala na delovnem mestu. Jeklene konice tudi povečajo vzdržljivost čevlja in ščitijo stopalo pred padajočimi predmeti ali ostrimi predmeti, ki predrejo čevelj.
